Najustreznejše se prehranjujemo, če zaužijemo v vsakodnevnem obroku ravno pravšnjo količino potrebnih hranil, ki so nujne za delovanje tkiv, obnavljanje in rast. Pri pravilni prehrani ne sme biti prekoračena niti količina energije niti ne sme prevladovati ena vrsta hranilnih snovi. Približno 55 % zaužite hrane naj bi bilo ogljikovih hidratov, posebno iz neprečiščenih polisaharidov. Ti so v mleku, mesu, zrnih in zrnatih produktih. Ogljikovi hidrati so predvsem substrat za celično dihanje in za hiter dostop do energije. Zato je delovanje vseh energijsko zelo zahtevnih tkiv precej odvisno od vsebnosti ogljikovih hidratov. Taka so živčna tkiva v osrednjem živčevju in mišična tkiva. Pri normalnih pogojih in pri kratkotrajnem stradanju uporabljajo možgani skoraj izključno le glukozo iz krvi. Šele pri daljšem stradanju (po približno 8 dneh) se za delovanje možganov začnejo izrabljati tudi maščobe.
Iz rastlinske hrane, v kateri je obilo ogljikovih hidratov, dobivamo tudi potrebne vlaknine ali balastne snovi. Debelo črevo deluje najbolj učinkovito, če je sorazmerno polno. K temu prispeva vlaknata, balastna hrana, ki je sicer ne izkoriščamo, če pa je ni dovolj, pride v črevesu do zapeke, ki izzove nenaravne izbokline v steni debelega črevesa. Vlaknate snovi izvirajo iz celičnih sten rastlinskih tkiv, ki so prav tako iz ogljikovih hidratov, vendar vsebujejo veliko snovi, za katere v našem prebavnem traktu nimamo encimov. Ena od takih snovi je celuloza, ki jo imamo sicer za tako imenovano balastno snov, a v črevesju kljub temu pomembno prispeva k oblikovanju iztrebkov, preprečevanju zaprtja, in ohranjanju zdravega mišičja v debelem črevesu. Pomembna lastnost balasta je tudi v tem, da absorbira mnoge škodljive snovi, ki se izločijo z iztrebki.
Beljakovine so polimeri, sestavljeni iz aminokislin. Dobimo jih v mleku, mesu, perutnini, ribah, žitnih zrnih in stročnicah. Potrebne so za celično rast in obnovo, veliko beljakovin pa potrebujemo tudi za izdelavo protiteles, encimov in kanalov v celičnih membranah. V beljakovinah je dvajset vrst aminokislin, od katerih jih človeško telo lahko izdela dvanajst. Ostalih osem mora nujno dobiti iz hrane kot tako imenovane esencialne aminokisline. Za telo navadno  beljakovine niso vir energije. Med stradanjem pa se kljub temu začnejo razgrajevati in uporabljati kot energija za delovanje celic. Odvečne beljakovine se sicer res lahko neposredno izkoriščajo kot energijski vir, vendar se večkrat pretvorijo v maščobe.
Da celice lahko izdelajo specifične beljakovine, morajo biti takrat, ko se te tvorijo, na razpolago dovolj ustreznih aminokislin. Ravnotežje dušika v telesu in zadovoljivo tvorjenje potrebnih snovi, zlasti encimov in protiteles, lahko zagotovi le hrana, ki ima vse esencialne aminokisline v pravilnem razmerju. Beljakovine, ki ustrezajo tem zahtevam, so visokokakovostne beljakovine. Sodijo, da je najprimernejša mešanica esencialnih aminokislin v jajcih, zato dajejo jajcem 100 proteinskih točk. Druga živila imajo ustrezno nižje število proteinskih točk. Nizkokakovostne beljakovine, ki so v rastlinah, imajo nizka števila proteinskih točk, ker nimajo ene ali celo več esencialnih aminokislin.
 


Comments


Comments are closed.

      NOVICE